Aktualno

Svetovni teden možganov, 15. - 19. marec 2021
Rok Šater
/ Categories: Aktualno

Svetovni teden možganov, 15. - 19. marec 2021

Tretji teden marca obeležujemo Svetovni teden možganov. Tema letošnjega tedna pod okriljem Sinapse, Slovenskega društva za nevroznanost, ima pomenljiv naslov – Človek ni otok!

Kako poskrbeti, da digitalni odnosi ostanejo kar se da avtentični, kje so pasti sprememb zadnjega leta in kako smo premagovali izzive epidemije na področju medosebnih odnosov? 

Ob tej priložnosti je z nami delila svoje razmišljanje Eva Mori, dr. med., specialistka nevrologije, v.d. vodje Enote za nevrologijo v SB Slovenj Gradec.

"Tretji teden v marcu obeležujemo mednarodni teden možganov. Naslov teme letošnjega Tedna možganov v organizaciji SiNAPSE – slovenskega društva za nevroznanost je “Človek ni otok”.

Naslov verjetno ni izbran naključno, saj je bilo preteklo leto, ki ga je zaznamovala pandemija covida, pravi izziv za odnose.

Človek kot socialno bitje išče stik z ljudmi, svojo mrežo, ki mu nudi varnost in podporo. Socialna izolacija, ki je bila v tesno prepletenem globalnem svetu mnogim ljudem do sedaj nepredstavljiva, je z izbruhom pandemije postala del vsakdana. Mnogi so jo pozitivno izkoristili za vlaganje vase, opustitev toksičnih odnosov, nekateri so se šele zdaj zbližali z naravo in celo vzljubili osamo. Samota, ki je lahko povsem zavesten izbor, pogosto s temelji v vzhodnjaških kulturah, tistemu, ki jo prakticira, prinaša visoko stopnjo notranjega zadovoljstva, miru in samoizpopolnitve. Kar pa ne velja za osamljenost, stanje distresa, ki se je že pred epidemijo covida razraščala v sodobni družbi, posebej med starejšimi.

Študije so dokazale, da osamljenost slabi imunski sistem (socialna izolacija kot sredstvo preprečevanja širjenja okužb lahko paradoksno celo poveča dovzetnost za okužbo), povečuje pojavnost srčnožilnih bolezni in debelosti ter povečuje verjetnost za prezgodnjo smrt. Preko vzdraženja določenih možganskih omrežij sproži nevrotransmiterska in hormonska neravnovesja, ki se zrcalijo v bolečini, anksioznosti, depresiji ter kognitivnih motnjah. Na dolgi rok pride do propada nevronskih povezav, kar se odraža v atrofiji določenih predelov možganov, predvsem hipokampusa. Osamljenost je znan neodvisen dejavnik tveganja za pojav demence.

Že tako pogosteje osamljeni starostniki, nevešči digitalnih načinov komuniciranja, ki so nam, mlajšim vsaj delno nadomestili socialne stike, so v letu 2020 postali še glavna tarča covida. Ker je virus covida bolj nalezljiv in bolj nevaren od mnogih drugih pogosteje krožečih infekcijskih bolezni, predvsem pa je trenutno nesorazmerno zastopan v populaciji, je ključno, da ranljive skupine ne zbolijo, saj obstaja v primerjavi z mlajšimi in zdravimi velika verjetnost hudega poteka in smrti.

Mnogi so se tako uspešno skrili, da so ostali nevidni tudi ob pojavu bolezni. Predvsem na začetku epidemije so številni centri v različnih državah poročali o nenavadno malo urgentnih primerih kot so srčni infarkti in možganske kapi, pa ne zato, ker ljudje ne bi obolevali, ampak ker so se bali biti prepeljani v bolnišnico in se tam okužiti s covidom. Lahko pritrdim, da je (bil) strah žal upravičen. Po drugi strani pa so zaradi zasedenosti bolnišnic s covidnimi bolniki, obolevanja kadra in njihove prerazporeditve iz področjih svojih ožjih specialnosti na oddelke s covidnimi bolniki in v hipertrofirane sive cone urgenc, obstali programi preventive, podaljšale so se čakalne dobe v specialističnih ambulantah, posledično se je odkrilo manj hudih bolezni v zgodnjih fazah, mnoge kronične pa so se brez pregledov poslabšale. Bolniki so pogosto iz strahu pred okužbo v bolnišnici zavrnili hospitalizacijo, kar je povzročilo še dodatne težave pri diagnostiki in zdravljenju. Prioritiziranje fizičnega zdravja in poudarjanje preživetja ogroženih skupin je na drugi strani povzročilo veliko škodo duševnemu zdravju, posledice česar se bodo šele razkrile v prihodnjih mesecih in letih.

Da bi bolnikom vendarle omogočili varen stik z zdravstveno službo smo se v naši ambulanti predvsem v začetku epidemije, v času številnih neznank, veliko posluževali “pregledov na daljavo”, zlasti po telefonu, kar se je pri nekaterih nevroloških boleznih kot so epilepsija in primarni glavoboli, izkazalo za zadostno, pri drugih, kot so npr. demenca in Parkinsonova bolezen, pa kot povsem neuporabno. Sedaj opažamo, da stik v živo med zdravnikom in bolnikom ni več tak, kot je bil, nekje v ozadju tli obojestranska anksioznost, zaradi mask smo tudi zdravniki postali prozopagnozični (ne prepoznavamo več obrazov), pregled naglušnih bolnikov pa je zaradi nezmožnosti branja z ustnic še dodatno otežen. Kljub vsem preprekam pa bolnikom še vedno lahko ponudimo (orokavičen) stisk roke, posluh in tolažbo.

Epidemija je poleg osamljenosti in preprek na poti do (nenujne) zdravstvene oskrbe razkrila še eno temno plat sodobne družbe: razrast egoizma, narcisizma, pomanjkanja empatije ter manipulacije množic. Na družabnih omrežjih smo (bili) priča psihološkemu fenomenu, ki se imenuje Dunning – Krugerjev učinek: majhen krog nekompetentnih posameznikov, ki precenjuje svoje sposobnosti in je brez uvida v lastno (ne)znanje, je postal zelo prodoren in glasen, na drugi strani pa so bili strokovnjaki, ki so bili v svojih napovedih ob vseh neznankah, povezanih z epidemijo, razumljivo zadržani in množicam niso ponujali všečnih, enoznačnih odgovorov, pogosto zasmehovani, tarča primitivnih komentarjev in celo groženj.

Zaskrbljenost, da bi zaradi z epidemijo še pospešenega zanašanja na digitalne medije razvili “digitalno demenco” je odveč, so pa ti mediji zasvojljivi in je potrebna zdrava mera pri njihovi uporabi. Virtualni svet tako kot vse drugo vpliva na naše možgane in jih preoblikuje, predvsem je na udaru naša pozornost, vendar smo se na to prilagodili, spremenil se je naš način pomnjenja in dostopanja do podatkov. Kar pa očitno predstavlja celo evolucijsko prednost, saj so številne študije dokazale, da je vsaka generacija v povprečju inteligentnejša od predhodne.

Veriga je močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. V storilnostno naravnani “moderni“ družbi so mnogi na to pozabili. Neprestano poudarjanje svobode posameznika je v dani situaciji kontraproduktivno. Možgane zaradi t.i. nevroplastičnosti odlikuje neverjetna sposobnost reorganizacije in prilagajanja, zato je strah pred ireverezibilnimi negativnimi posledicami prehodne socialne deprivacije na njihovo delovanje odveč.

Upam, da se bomo iz pandemije kot družba kaj naučili, znali objektivno oceniti napake in izšli iz krize kot povezana, zrelejša družba."

Eva Mori, dr.med., specialistka nevrologije, Interni oddelek SB Slovenj Gradec

 

Prispevek je osebno mnenje avtorice in ne odraža stališča ustanove, kjer je zaposlena

Previous Article SB Slovenj Gradec obiskal Predsednik Republike Slovenije
Next Article Pojasnilo SB Slovenj Gradec k novinarskem vprašanju o uporabi in ustreznosti ventilatorjev za predihavanje covid bolnikov – TV Slovenija 1, oddaja Dnevnik z dne 23. 3. 2021
Print
173 Rate this article:
No rating